Živijo. Spet sem nazaj, z navdihom in idejami, ter pripravljena napisati nekaj objav ki mi bodo res, ampak res pri srcu.

Danes sem se odločila, da bom napisala nekaj o sebi. Ampak ne ravno kot sem prej - kakšna sem, ter kakšen je moj karakter … Ne, to so splošna dejstva. Danes se bom poglobila sama vase ter zapisala svoje občutke in občutja (je to eno in isto?) glede nekaterih stvari.

Najprej, glasba. Sama že sedmo leto igram violino in glasba me spremlja že vse iz vrtca, ko sem doma navdušeno pripravljala pevske nastope, ter šele nato, ko sem vse končno zbrala na kupu, začela razmišljati, kaj bom sploh zapela. Poslušanje glasbe - eden od mojih najljubših hobijev. Slušalke ter glasba, to je vse kar rabim. Glasba je nek odraz tvoji čustev. Ko si žalosten, poslušaš žalostno glasbo. Ko si vesel, plešeš po sobi kot kura brez glave in ni ti mar kdo te vidi in kaj si misli, samo da se ti počutiš odlično.

Potem so tu knjige. Res mi ne gre v glavo, zakaj bi večina mojih vrstnikov raje bruhalo, kot pa z užitkom prijelo knjigo v roke. Resno, kaj je tako groznega pri branju? Če mi kdo pove en razlog, zakaj branje ni super, bom zelo hvaležna, ker jaz ga ne najdem. Najraje se na deževen dan zavlečem v kot sedežne, ali pa postelje, s knjigo, odejo, blazinami in slušalkami v roki, ter tam obsedim za polovico dneva. Ko se poglobim v knjigo (še posebej, če je res dobra), pozabim na vse svoje vsakdanje težave. Smejem se, ko je smešna scena, jočem se, ko je žalostna (glede nato da sem precej empatična (čutim čustva drugih ljudi), so ti občutki še bolj močni). Na situacijo gledam skozi svoje oči in hkrati skozi oči glavnega lika. Če knjigo preneham brati na sredini, me žre kaj se bo zgodilo, doker je ne vzamem v roke in preberem do konca. In ko je konec knjige, mi je žal, da je že konec. Ker, kdo ve, kaj vse bi se še lahko zgodilo?

Približno tako rada kot berem, rada tudi pišem. Za mene je pisanje tako kot branje, le da lahko sama kreiram zgodbo, upravljam z liki in njihovimi čustvi ter izražam svoja mišljenja in ideje z liki v zgodbi (Se bom potrudila, da bo čimprej prišel naslednji del Bralke misli).

Tudi filmi so zame podobni kot knjige - poglobim se v popolnoma nov svet, ter pozabim na zunanje težave, oziroma težave resničnega življenja. Za tisto eno do dve uri, se pretvarjam, da težave zame ne obstajajo. Da jaz ne obstajam. In, podobno kot pri knjigah, mi je žal, ko je konec, še posebej, če je film globok (če ima neko globoko sporočilo), predvsem zato ker sem jaz (po mojem mnenju) globoka oseba. Ko smo že ravno pri globokih mislih …

Najraje od vsega pa razmišljam. Kako se zamotam v svoje lastne misli, ki so včasih globoke, včasih pa tudi ne. Popolnoma pozabim na zunanji svet, sama sem s svojimi mislimi, ki jih počasi urejam in kupčkam, doker nekdo ne reče “Hej!” In se zdrznam ter se v delčku sekunde vrnem v resnični svet. Moje misli po navadi tečejo o šoli, o ljudeh ki jih poznam ter o mojem mnenju o teh ljudeh. Včasih razmišljam o vesolju, o tem kako bomo vsi enkrat umrli. Razmišljam, kaj bo po smrti. In v nekem trenutku se zavem, da smo vsi zelo majhni proti vseolju. In da ‘Ko boš večji/večja, boš razumel/a’, v veliko primerih ne velja. Včasih grem sama na sprehod, ter potem govorim sama s sabo - približno tako kot razmišljanje, vendar je vse na glas. Tudi v to se lahko tako zatopim, da sploh ne opazim, ko koga srečam, ter se šele potem, ko je mimo zavem, da sem pred človekom govorila sama s sabo. Kot da je lahko sliša moje misli. Strašljivo. Zanimivo je, da kadar se s sabo pogovarjam v mislih, torej, da razmišljam, je to vedno v slovenščini. Ko pa razmišljam na glas, se pogovarjam sama s sabo, pa je to v angleščini. Ne vem zakaj in dvomim, da bom kdaj izvedela. Ampak mene ne moti, zato se ne vznemirjam preveč glede tega.

Sedaj, ko sem izlila svojo dušo, se lahko vrneš k temu, kar si prej počel. Če je to še naprej prebiranje mojega bolga, bom zelo vesela:)

Se beremo kmalu.

Lp, Blueeye