Hej! Začela bom objavljati svojo zgodbo, Bralka misli. Uživajte v branju!

1. UVOD

Sem Chloe Roberts in stara sem 13 let. Sem čisto povprečno dekle. Povprečno visoka, povprečno dobra v šoli, povprečno popularna v družbi (kar pomeni nisem popularna, nisem pa tudi tarča posmeha). Imam rjave oči in nosim velika črna očala. Popolnoma navadni so tudi moji lasje, ki so rjavi, ter moj frufru. Nimam na tisoče prijateljev, ampak tiste ki jih imam so pravi. In to sta kvečjemu dva. Najraje nosim prevelika oblačila – prevelike hlače, majice. Rada gledam filme (seveda, če niso grozljivke), še posebej s prijatelji. Imam domačega ljubljenčka – činčilo. Činčila na splošno ni znana žival, zato me ne preseneča, če kdo ne ve kaj je to. To je (na kratko) južnoameriški glodalec.

Moji činčili je ime Ruby. Ruby je popolnoma bela činčila, zato je tudi posebna. Najraje ima posušeno sadje ter plezanje po meni. Na daleč se izogiba Catherine (moje dveletne sestrice), saj malčica še ne ve, kaj pomeni biti nežen z živalmi. Ruby sem dobila lani za rojstni dan, činčilo pa sem si želela že od petega leta. Vzelo mi je osem let, da sem starše prepričala v domačo žival. Poleg tega sem (čeprav je bila činčila darilo za rojstni dan) za nakup prispevala ves prihranjen denar. Od šestega leta igram kitaro in do sedaj sem živela popolnoma navadno, dolgočasno, londonsko življenje. Zdaj pa na zgodbo.

Neke temne, hladne noči, ko so deževale debele kaplje, jaz pa sem zasanjano strmela skozi mokro okno v sivino ki ji ni bilo konca,… - poskušam biti dramatična. Pravzaprav je bila noč zelo lepa – prevešala se je že v jutro, na nebu pa ni bilo prevelikih oblakov, le tisti, v katere lahko zasanjano strmiš ure in ure in se poleg držiš za roko s tvojim ljubezenskim izvoljencem. To sem seveda videla le v filmih, saj še nisem našla svojega ljubezenskega izvoljenca. Pravzaprav ne vem zakaj razlagam o ljubezni, ker ta zgodba govori o nečem popolnoma drugem. No, malce je že ljubezni v njej, drugače bi bila prav kislo – grenka in neokusna, saj ljubezen vse polepša. Vsaj tako pravijo. No, naša še kako preveč umazana zemlja je bila še vedno osvetljena z uličnimi svetilkami, saj si je danes sonce očitno malce zaspalo.

Kljub temu da je bila nedelja, so bile ceste zelo prometne. Nekateri so se ravnokar vračali iz dvodnevnih počitnic za vikend, drugi so odhajali na nedeljski izlet. Le malo je bilo ljudi, ki so se odpravljali iz ali v službo, to pa so bili večinoma zdravniki, prodajalci ali pa so se odpravljali na tržnico prodajat svoje cenene izdelke. Ljudje so bili še preveč veseli. Se niso zavedali da je jutri ponedeljek? London je zelo pozitivno mesto. Mene je še vedno čakala matematična naloga, zato se nisem pognala iz postelje kot vsako nedeljo. Izpod zavetja tople odeje sem opazovala prebujajoče se mesto in mislila na nenarejeno matematično nalogo. Še dobro, da sem referat za zgodovino naredila že v petek po šoli. Pravzaprav se je vse zgodilo zelo na hitro.

To je to, upam, da vam je bilo vsaj približno všeč. Se beremo kmalu.

Lp, Blueeye