Dolgo me ni bilo - saj veste, šola in vse obveznosti. Skratka, da ne bom preveč dolgovezila: Uživajte v zgodbi!!

4. JACK

Zvečer sem ležala na postelji, ter strmela v strop. Na sebi sem imela pretegnjeno belo majico s sliko londonskega avtobusa ter ostalih londonskih znamenitosti, ter črne ohlapne kratke hlače, ki sem jih dobila od hčerke mamine prijateljice – zapleteno. Imela sem polno glavo misli. Svojih misli, da se razume. Najbolj me je mučila osnovna stvar – moja moč. Ne vem kdo sem, kaj sem, kaj se dogaja z mano, kar pomeni samo dve stvari: spet smo na čistem začetku ter odkriti moramo pojasnilo za vse to. Poleg tega sem razmišljala o Jacku. Jack je športni tip fanta. Je svetle polti in še bolj svetlih las. Ima sinje modre oči, prelep nasmeh in popolne zobe. Tako ga je opisala Emily, in verjetno tudi vsa ostala dekleta v razredu… Jaz pa imam malo drugačno mnenje. je eden tistih ‘popolnih fantov’ za punce in ‘največjih carjev’ za fante. Lase si vedno samovšečno meče nazaj, ter je zelo samozavesten – morda še preveč. Zelo rad se stepe z drugimi fanti in je vedno v skupini s fanti ali pa dekleti. Vsi ga obožujejo. No, skoraj vsi. Meni je vseeno zanj. Emily je vanj zatrapana že od vrtca, ko ga je opazovala skozi okno, ko je na igrišču jedel pesek iz peskovnika. Pozneje smo iz nekega razloga (ki je po vsej verjetnosti ista starost) pristali skupaj v šoli, kar je bilo za Emily po eni strani odlično, saj ga je lahko venomer opazovala (če mislite, da je bilo čudno… potem imate popolnoma prav). Po drugi strani pa je pred njim vedno jecljala, ter ni mogla izreči ene normalne besede, kaj šele stavka. Pozneje se je med fanti prebil v ospredje, zaslovel pri nogometu ter postal pravi magnet za dekleta, kar pa ni ustavilo Emilyjine obsedenosti z njim. Ko sem tako obujala spomine, ter se ob gledanju v strop rahlo nasmihala, sem se odločila, da stvar pripeljem do konca. Emilyjina ljubezen je bila v mojih rokah – priložnosti ne bom zamudila.

Počasi sem odprla oči. Zunaj je bilo že zelo svetlo. S pogledom sem utrujeno oplazila majhno budilko, na nočni omarici, in na široko odprla oči. Pouk se mi je začel pred petnajstimi minutami! Vsak, ki me pozna vsaj na približno, ve, da ne maram zamujanja. Kaj ne maram – sovražim ga! S svetlobno hitrostjo sem se skobacala izpod odeje in odprla omaro. Nase sem navlekla prve kavbojke ki sem jih zagledala in majico, ki sem jo nosila že včeraj in je zmečkana visela čez naslonjalo pisarniškega stola. Zgrabila sem torbo in že želela zapustiti sobo, ki sem se spomnila – če že zamujam, bi lahko bila vsaj pripravljena na pouk. Vse zvezke iz mize sem pogrnila v torbo in stekla. Preskakovala sem po dve stopnici in zavpila ‘adijo!’, ko sem se spomnila, da ni nobenega več doma. Seveda sem pozabila zakleniti vhodna vrata, ter se že na dvorišču trikrat spotaknila. Ko sem končno le pritekla do šole, je zazvonilo. Konec prve ure. Zamudila sem celotno prvo uro. Stekla sem v šolo in se (bravo jaz) zaletela v Jacka. Ja, tistega Jacka, v katerega je bila zatrapana Emily. Na hitro sem se opravičila, on pa je za trenutek zmedeno pogledal – naslednji trenutek ga je požrla množica nogometašev, ki so obujali spomine na njegov zadnji legendarni gol. Se mi je samo zdelo, ali on v tem ni pretirano užival? »Zbij si to iz glave. Prav tak je, kot vsi ostali.« Sem si rekla v mislih, stresla z glavo, kot da bi mislila, da lahko s tem pozabim na vse, in stekla naprej. Preobula sem se in potrkala na vrata zbornice. Odprla mi je učiteljica matematike, gospa Thompson, ki je bila hkrati naša razredničarka. »Oprostite, iščem učiteljico geografije, gospo Jackson. Je tukaj?« Sem rekla v enem dahu in se z nedolžnimi očmi zazrla v razredničarko.

»Ne, ni je tu, ampak se mi sanja zakaj si prišla. Si bila pri zobozdravniku?« To je bila odlična priložnost za popolno laž, a si nisem smela privoščiti še laganja. Moji starši so nekako še sprejeli zamujanje, laganja pa še zdaleč ne.

»Ne. Zaspala sem si. Včeraj sem tako pozno razmišljala o testu iz matematike, da sem prepozno zaspala. Sem dobila neopravičeno?« Še dobro, da sem si lahko tu privoščila majhno laž. Konec koncev, nihče ne more brati mojih misli. Kar pa ne velja tudi za druge…

»Ja, dobila si neopravičeno uro, ampak jo lahko odpraviš z opravičilom od staršev. Oh, in, se že veselim tvoje ocene pri matematiki. Ne pozabi, test je jutri.«

»Seveda gospa Thompson. Lep dan!« Super. Sedaj se moram še učiti matematiko. To mi bo vzelo vse popoldne. Na poti v učilnico sem razmišljala, kako naj povem staršem, da mi morajo napisati opravičilo za zamujanje, ali pa bom imela na koncu šolskega leta na spričevalu neopravičeno uro. Poleg tega sem se prepričevala, naj se ne sekiram. Večina mojih sošolcev bi pozabilo na to v dveh sekundah. Jaz nisem takšna. Ne morem preprosto pozabiti. Jaz sem ena izmed ‘ta pridnih’ v razredu. Sicer se ne sekiram preveč za šolo, vseeno pa nisem ena izmed tistih, ki nalašč špricajo pouk in tekmujejo, kdo bo imel več neopravičenih ur. Jaz sem preprosto… povprečna. Kljub temu, da sem hitela, sem na uro prišla pet minut prepozno. Opravičila sem se z izgovorom, da sem se zadržala pri razredničarki. No, v bistvu to ni bil izgovor, ampak je bila čista resnica. Sedla sem na svoje mesto v tretji vrsti in se ozrla k Emily, ki je sedela v prvi vrsti. Seveda si sama ni zbrala te pozicije – pridobila si jo je z nenehnimi pogovori o vsem živem … In neživem. Tudi ona je meni namenila vprašujoč pogled. Globoko sem vdihnila in izdihnila, kot, da se fokusiram na nekaj. Nato sem ji zarotniško pokimala in dvignila palec.

Zazvonil je zvonec, ki je napovedoval odmor za kosilo. Gruča učencev se je neenakomerno pomikala v (sedaj že polno) jedilnico. Z Emily sva bile med zadnjimi. Želeli sva, da se Jack namesti in začne jesti. Še vedno nisem verjela, da to delava. Nikoli, ampak res nikoli se nisem zanimala za fante, in tako bo za enkrat tudi ostalo. Ko sva se končno prebili v ospredje (porabili sva približno petnajst minut), sva takoj zagledali Jacka. Sedel je v sredini nogometne ekipe in se smejal s fanti, ki so bili njegovi soigralci. Emily se je pripravila s kosilom v roki, jaz pa tudi. In… akcija se je začela. Emily je nedolžno hodila proti – oziroma mimo – mize pri kateri je sedela nogometna ekipa. Nenadoma ji je plastičen pladenj zletel iz roke, da se je juha razlila, cmoki razmazali po tleh (naj omenim, da je Emily strašansko dobra igralka. Ne samo, da sceno uprizori, ampak še samo sebe prepriča, da se to v resnici dogaja. Končni rezultat je seveda pristno igranje), sama pa se je po tleh zložila po dolgem in počez. V trenutku so bile vse oči uperjene vanjo – vključno z Jackovimi. Za trenutek me je zaskrbelo, da jo bo od sramu pobralo, ampak se ni zmedla niti za trenutek (zaradi česar sem zelo ponosna nanjo. Jaz bi se vdrla v zemljo). Zastokala je, da jo boli gleženj, ravno ko sem prihitela jaz, da bi ji pomagala vstati. Seveda, pa sem se mojstrsko delala, da uboge revice ne zmorem dvigniti sama (dobro, to ni bila igra, ampak je bilo res). Končno pa je moj načrt začel delovati. Od vseh dvestotih parov oči je vstal ravno Jack, prevzel moj položaj (ki je bil pomagati Emily vstati), jaz pa sem napela možgane. Kar si je mislil, mi je vzelo sapo.

Ves teden nisem govorila z Emily in Thomasom. Po ‘nesreči’ v jedilnici sem zbolela in obležala za teden dni. Morala sem premisliti, kaj naj bi pomenil stavek, ki si ga je zamišljal Jack. »Tudi ti si… tudi ti imaš moč…« To mora biti naključje. Ali pač? Dobim moč, moja najboljša prijateljica je zaljubljena v sošolca, in ko poskušava izvedeti, če tudi on goji čustva do nje, ugotoviva, da ima moč tudi on. Nima smisla.

Naslednji ponedeljek, ko sem s torbo na ramah spet vstopila v veliko stavbo polno otrok in učiteljev, sem skoraj takoj zagledala Emily, ki je v supergah in črni majici z napisom ‘WE ARE YOUNG!’ že hitela proti meni. Takoj za njo je sopihal Thomas s kupom učbenikov in knjig v rokah. »Ves teden te nisem videla! Veš kako sem te pogrešala!« Je skoraj zavpila Emily, da se je proti njej obrnilo kar nekaj začudenih obrazov, takoj nato pa mi je padla v objem, da sem morala pošteno loviti ravnotežje, da se nisva zavalili po tleh. »Hej tudi tebi.« Sem se zasmejala, ko se je Emily odmaknila od mene. »Imam občutek, da imaš poseben razlog, zakaj si me tako vesela.« Sem se ji nasmehnila in pobrala torbo, ki mi je ob Emilyjinem trku obme padla na tla. »Ti povem v razredu.« Na hitro sem pomahala še Thomasu, ki je ob zvonjenju že zavijal v svoj razred. Hitro mi je pomahal nazaj, potem pa se ponovno zatopil v list, na katerem je imel predstavitev pri kemiji.

Čez nekaj minut sva z Emily že sedeli v razredu in se pripravljali na angleščino. Ko sem iz torbe potegnila zvezek, je Emily že stala ob meni in si lomila prste od nervoze. »No, tako.« Sem počasi rekla, da bi povečala napetost, in to mi je tudi uspelo. »Žal mi je Emily.« Prej v pričakovanju žareč Emilyjin obraz je upadel. Razočarano je zavzdihnila, zato sem hitro dokončala stavek. »Ne bova več preživeli veliko časa skupaj,« nato sem govorjenje spremenila v navdušeno šepetanje. »Ker te želi Jack povabiti ven!« Emily je od veselja zacvilila in začela poskakovati.

»Pošteno si me prestrašila.« Je rekla, ko se je umirila. »Jaz pa sem bila že tako razočarana.« Zahihitala sem se, nato pa sem se vzravnala in Emily pomignila, da naj se vrne na svoje mesto – opazila sem, da pred tablo stoji gospod Bell, učitelj angleščine, in naju strogo gleda. S pogledom sem nakazala na pripravljene potrebščine, ter se z rahlim nasmehom ozrla po razredu. Emily ima zaradi mene možnosti v ljubezni. Ampak še vedno ji nisi povedala za drugo misel, sem si rekla v mislih, ter se v istem trenutku odločila, da Emily ne bom motila v njenem veselju. Glede moči se bom raje obrnila na Smitha.

»Miss Roberts? Is everything alright?« Sem zaslišala glas gospoda Bella.

»Of course.« Sem mu v angleščini odgovorila, ter se fokusirano ozrla na tablo, kjer je bila zapisana nova snov. Hitro sem odprla zvezek, ter začela prepisovati angleške stavke.

»Good.« Je zagodrnjal gospod Bell in nadaljeval z razlago snovi.

»Thomas!« Prebijala sem se med množico učencev in poskušala pritegniti Thomasovo pozornost. »Smith!« Končno se je ozrl in me zagledal. Takoj se je ustavil in me počakal ob strani, kjer ni bilo toliko gneče.

»Kaj pa je tako urgentno?« Me je vprašal, ko sem se končno prebila do njega.

»Nujno ti moram nekaj povedati.« Sem mu rekla, ga zgrabila za rokav in ga odvlekla v kletno stranišče. Kletno stranišče že zdavnaj ni več služilo svojemu namenu. Večinoma so se tu zbirali učenci, ko so imeli kakšen ‘privaten’ pogovor, ker je sem redko kdo zahajal.

»Emily bo dobila fanta.« Sem začela z veselo novico.

»Če si me zvlekla sem, samo zato, da bi mi povedala, da bo Emily dobila fanta, za kar veš, da me niti malo ne zanima, potem res nisi pri pameti.« Je odgovoril in se že zasukal na peti ter se namenil proti stopnicah v pritličje.

»Ne, ni samo to.« Sem v naglici rekla, da ne bi odšel. »Emily nisem želela moriti s tem, zato sem prišla k tebi.«

»Ja?« Je, sedaj z zanimanjem, rekel Thomas in se počasi vrnil k meni. »O čem govoriš?«

»Nek stavek, me je še posebej begal. Tudi ti si… tudi ti imaš moč…« Sem ponovila Jackove besede.

»Uau…« Je presenečen rekel Thomas. Nekaj je bilo jasno. Ta fant nekaj ve. In pogovor z njim glede tega je bil neizbežen.

S Thomasom sva se hitro odpravila vsak do svoje učilnice. Hodniki so bili že davno prazni in razen zvokov iz šolske kuhinje, ni bilo slišati ničesar. Na hodnikih je med poukom vladal tih mir. Bilo je božansko, saj mi je vpitje sošolcev že presedalo. Ko sem vstopila v razred, se tišina iz hodnika ni končala. V razredu je bilo tiho, kar me je nadvse čudilo, saj se nihče od razgrajačev iz zadnjih vrst niti med poukom ni dal motiti. »Pozdravljena, Chloe. Sedi, na mizi te že čaka test iz matematike. Prejšnji teden si zamudila test, kot še dva od tvoji sošolcev, nekaj jih popravlja, ostali pa so dobili druge naloge.« Debelo sem pogledala. Test. Iz matematike. Počasi sem dojela, ter se odmajala na svoje mesto. Na listu so pred mano v nedogled plesale črke in številke in nič mi ni bilo jasno. Zberi se, Chloe, učila si se. Sem si rekla v mislih in se zbrala. Zamižala sem, vdihnila, izdihnila in odprla Oči. Nenadoma so mi naloge na listu zazdele rešljive. Test sem na koncu ure oddala zadovoljna, spomnila sem se večine snovi, ki sem se je učila prejšnji teden. Tisto, kar mi je ušlo iz glave, sem profesionalno ugibala. Ampak sedaj te čaka težja naloga. Govoriti moram z Jackom.

Vedela sem, da ga bo težko dobiti na samem. Vedela sem tudi, da ga moram dobiti na samem. Vedela sem, kje in kdaj je sam. In vedela sem, da tudi on želi govoriti z mano. Zakaj bi drugače zadnjih šest ur pogledoval proti meni in odmikal pogled, ko mu ga jaz vrnem?

»Adijo vidva!« Sem zaklicala Thomasu in Emily, ko sta se po širokem pločniku odpravila v isto smer. Emily je živela bližje, Thomas pa je moral pešačiti dlje. Sama sem zavila za devetdeset stopinj, ter se napotila v ozke stranske ulice, prežete z vonjem po gnilih jajcih in smeteh. Tam sem kaj kmalu zagledala Jacka. Zavzeto je gledal v telefon, ki ga je držal v eni roki, drugo roko pa je imel globoko v žepu širokih, do kolen dolgih temnih hlač. Na sebi je imel temno majico s sliko nekega benda, in bil je naslonjen na hrapavo steno neke ruševine. ko sem se mu približala, je dvignil glavo. »Hej.« Sem mu nerodno rekla, on pa mi je odzdravil. »Glede … tistega … dogodka … saj veš … v jedilnici …« Nisem vedela, kako naj mu povem. Kaj si pa mislila, da mu boš rekla? Da mu lahko bereš misli in da si je prejšnji teden pri kosilu mislil nekaj čudnega, medtem ko je iz tal pobiral tvojo najboljšo prijateljico, ki je, mimogrede, noro zatreskana vanj?! »Ah, ni važno.« Sem na koncu rekla, se obrnila na peti in odšla za Thomasom in Emily. Če sta ubrala Thomasov tempo, ju bom še lahko dohitela. Če sta ubrala Emilyjinga, sta že zdavnaj doma.

»Ne, čakaj!« Presenečeno sem se obrnila. Jack je že stal nekaj decimetrov za mano. Uau, res je hiter. Sem pomislila, takoj nato pa me je že zvlekel med ruševine, na katerih je malo prej slonel in zdolgočaseno brskal po najnovejšem iphonu.

»Tudi ti imaš moč.« Je ponovil, kot prejšnji teden. V očeh se mu je iskrila… skoraj norost, zblaznelost. Če je imel moč, kot jaz, se mu je moralo pošteno skisati.

»Ja…« Sem rekla, ter se umikala njegovemu pogledu. Hotela sem oditi. Ni mi bil všeč način, kako me je držal za komolec; skoraj mi ga je zdrobil.

»Kdaj se ti je to zgodilo?« Dovolj mi je bilo. Otresla sem se ga in stekla za Smithom in Emily. A nisem prišla daleč. Roka me je zgrabila za ramo in me obrnila, tako da sem skoraj padla po tleh. »Oprosti.« Je rekel Jack. »Samo… ne vem, kaj se dogaja z mano.« Pokimala sem.

»Tudi jaz ne.« Rahlo se mi je nasmehnil, tako kot tudi jaz njemu. »Pokaži.« Začudeno me je pogledal. »Pokaži moč.« Sem mu pojasnila, trenutek za tem pa je moja torba že letela po zraku. In nato… nato sem še jaz zletela po zraku. Občutek je bil božanski. Končno sem vedela, kako je leteti. Od veselja sem zavriskala. Takoj nato sem si pokrila usta. Samo to se še manjka, da bo nekdo prišel in me videl plavati po zraku. Jack je svojo moč uporabljal brez kakršnihkoli gibov – nadzoroval jo je z mislimi. Z Jackom sva se zasmejala. Nato me je nežno spustil, da sem varno pristala na tleh.

»Ujemi.« Je rekel. Spretno sem ujela torbo, ki jo je spustil iz zraka. »Sedaj pa ti.« Je dejal zatem in se naslonil na ruševine.

»No, jaz nimam fizične moči.« Sem pa z njo ugotovila, da ti je Emily všeč.« Nasmehnila sem se mu, on pa me je začudeno pogledal.

»Zamislil si bom eno številko od ena do bilijon, ti pa ugotoviš katera je to. Prav?« Pokimala sem mu in kihnila.

»Tisoč dvesto ena.« Sem rekla nekaj sekund zatem. »Tebi ni treba kihati, da se tvoja moč vključi?« Sem ga vprašala.

»Od začetka ja. Potem pa vedno manj. Poskusi brez kihanja ugotoviti število« Pokimala sem mu, spet kihnila, …- »Nisem rekel brez kihanja?« Je rekel.

»Ja, vendar sem morala ugasniti…« Sem mu poskušala pojasniti in takoj je razumel. »Tristo dvaindvajset.« Sem ponosno povedala pravo številko. Potrebna je bila samo popolna zbranost, in je šlo.

»Bravo!« Je vzkliknil Jack in zaploskal. »Morda bi se lahko dobila, da bi vadila najine moči?« Je dodal, jaz pa sem mu pokimala.

»Poleg bi lahko bila še Thomas in Emily, vedno mi zelo pomagata.« Sem dodala.

»Glede Emily…« Je začel Jack, ter se v zadregi popraskal po glavi, ter gledal povsod okrog, samo ne v moje oči.

»Všeč si ji.« Sem se zasmejala, da je Jack v nekaj sekundah zardel kot kuhan rak.

To je vse za četrti del, lahko komentirate kaj se da izboljšati, teorije, … Uživajte v dnevu/večeru še naprej. In ne pozabite biti nasmejani;)

Lp, Blueeye