Hej! Šola se je začela, tako zame, kot za vse druge, kar prinese nekaj novic: na blogu bodo v prihodnosti ‘šolske’ objave (nasveti za učenje itd.). Zaradi zaposlenosti, bodo med objavami mogoča manjša ali večja časovna brezna. To je v glavnem to, sedaj pa preidimo na zgodbo. Pokovko in kokakolo v roke, kajti tretji del se začenja!

3. EMILY IN THOMAS Vozila nisem ravno po pravilih. Nekaj časa sem vozila po pločniku in švigala med pešci. Nekateri so se prestrašeno umikali, nekateri mi niso posvečali prevelike pozornosti, spet tretji so ogorčeno vpili za mano. Nato sem zavila na cesto, da so me prehitevali avti. Drvela sem kolikor sem mogla, četudi to ni bilo zelo hitro. Namreč, moja kondicija je enaka ničli. V približno dvajsetih minutah sem prišla do bloka, kjer je živela Emily z družino. Še naslednje tri minute mi je vzela hoja po stopnicah v peto nadstropje, saj je bilo dvigalo v okvari. Ko sem končno prišla do vhodnih vrat stanovanja družine Jones, sem bila popolnoma brez sape. Zbrala sem poslednje moči in dvignila roko do zvonca. Odprla mi je Emilyna mama.

»Dobro jutro! Je Emily doma?« Sem vljudno vprašala. Ga. Jones je pokimala ter me spustila v stanovanje. Stanovanje ni bilo veliko. Imelo je štiri sobe. Emilyna soba, spalnica, kopalnica in kuhinja, jedilnica ter dnevna soba v enem. Sedla sem na rjav kavč.

»Emily pride takoj. Boš sok?« Je rekla ga. Jones.

»Samo vodo, hvala.« sem vljudno odvrnila. Ga. Jones je vedno govorila, da sem za razliko od Emily jaz zelo vljudna. S tem se je strinjala tudi moja mama, saj Emily ni preveč marala. Vedno, ko je prišla k nam, je bilo kaj razbito. V dnevni sobi, kuhinji in jedilnici v enem je bilo vse natrpano. Imeli so majhno, a prikupno kuhinjo, v kateri je ga. Jones ustvarjala svoje umetnine – bila je namreč slaščičarka. Zato sem Emily vedno zavidala njeno rojstnodnevno torto. V dnevni sobi so imeli majhno televizijo, nad njo pa poličke s fotografijami in spominki. Na polovici teh fotografij, sem bila poleg tudi jaz, saj sem pogosto potovala z njimi. Kmalu se mi je pridružila Emily. Emily je bila športen tip dekleta. Temu primerno se je tudi oblačila. Njena postava je bila popolna. Imela je modre oči ter do sredine hrbta segajoče lase. Bila je blondinka. Imela je popolno postavo, ki si jo lahko vsako dekle samo želi. Bila je lepša in v marsičem boljša od mene, a zato sem jo imela še bolj rada, ona pa mene. Bila je edinka, zato je pogosto potrebovala mojo družbo. Spoznali sva se v vrtcu, ko so naju dali v par na sprehodu. Nobena od naju še ni znala govoriti, a sva se nekako spoprijateljile. Ko je bil čas za odhod domov, naju niso mogli ločiti.

»Hej Chloe! Kako kaj?« Je veselo dejala, ko je sedla na kavč poleg mene.

»Dobro, samo matematika me še čaka.« Sem ji odvrnila. Medtem ko si je dolge lase spenjala v čop, mi je odgovorila.

»Mene pa zgodovina. Se spomniš za kaj moram narediti predstavitev? Jaz sem pozabila.« Zasmejali sva se. Malce sem pomislila, nato pa dejala.

»Ne vem. Ampak mislim, da nekaj v zvezi z Grki? Nisem prepričana.« Emily je pokimala

»Lahko naredim kar vse v zvezi z Grki. Nekaj od tam bo že prav.« Tako sva še kar nekaj časa govorile o zgodovini.

»Matematiko si že naredila?« Sem jo nato vprašala. Na široko sem se izogibala govorjenju o glasovih to jutro, čeprav sem vedela, da ji moram nekako povedati.

»Ja sem. Pravzaprav sem gledala v rešitve, ampak nič hudega.« Nato sem prešla na bistvo.

»Emily, nekaj se mi je zgodilo to jutro. Kot, da bi slišala glasove v svoji glavi. Nisem prepričana kaj je bilo, ampak ni bilo prijetno.« Kako sem si oddahnila, ko sem to izustila.

»Kaj če slišiš misli? Saj veš, glasovi…« Emily je bila oboževalka paranormalnega. Jaz v te stvari nisem verjela, čeprav… To je dejansko možno.

»Ah, kaj pa vem. Emily, saj veš da branje misli ne obstaja. Kajne?« Emily je bila užaljena. »Ampak, lahko pa poskusiva…« Sem rekla, da bi pregnala užaljenost. Emily se je zbistril obraz, takoj se je ogrela za poskus.

»Seveda! Kako se je pojavilo?« Me je vprašala in vzela svoj svinčnik in listek papirja, kot nekakšna novinarka. Iz rok sem ji vzela svinčnik, ki je imel na koncu puh. Požgečkala sem se pod nosom, da sem kihnila. Nič se ni zgodilo.

»Naj bo to res, naj bo to res, naj bo to res…« Je ponavljala Emily.

»Žal ni. Oprosti.« Emily me je čudno pogledala.

»Saj nisem nič rekla.« Nato se ji je na obrazu pojavil nasmešek. »Slišala si moje misli! To je tako fantastično! Sedaj boš lahko vedela kaj si ljudje mislijo o tebi! In lahko boš goljufala pri testih« In lahko od Jacka izveš, če sem mu všeč…! To je tako nor…« Emily je bila za razliko od mene navdušena. Prekinila sem jo.

»Emily, ne bom goljufala, še manj pa bom Jacka spraševala če je vate. Želim, da gre to ven iz mene! Potrebujem nekoga ki bi…« Emily se je ustavila. Spogledali sva se.

»Misliš enako kot jaz?« Je rekla Emily.

»Ne morem verjeti, da bom to rekla, ampak morava k Thomasu.« Pokimala mi je. Do konca sem spila kozarec vode ter ga odnesla v kuhinjo. Nato sva se odpravili po stopnicah navzdol v kolesarnico. Kolesarnica je bila majhna, a še vedno dovolj velika, da je bilo noter shranjenih nekaj koles. Torej, zajahali sva kolesi in se odpravili do Thomasa. Emily je bila seveda hitrejša od mene, zato me je morala čakati na vsakem ovinku, da sem jo dohitela. Vedela je, da nimam kondicije, do treninga pa mi ni bilo, saj imam še vedno kar dobro postavo. Emily je za razliko od mene tudi vozila po pravilih, čeprav je hitela. Njeno kolo je bilo belo, moje pa črno. Pravzaprav mi je bilo Emilyno veliko bolj všeč kot moje, ampak konec koncev – kolo je kolo. Do Thomasa sva potrebovali veliko dlje, kot jaz do Emily. Z Emily živiva dve ulici narazen, Thomas pa deset ulic stran. Po poti sva se ustavili pri meni doma. Ko sem vstopila v hišo, je bil v kuhinji spet pravi nered.

»Živijo Chloe! Lahko prosim pospraviš nered v kuhinji?« Zavzdihnila sem.

»Pravzaprav sem ti želela povedati, da sva z Emily na poti do Thomasa.« Mama ni bila videti srečna, ampak sem se izmuznila že drugič v enem dnevu.

»Prav. In, lepo se imejte.« Bila sem presenečena, da je tako popustljiva. Stekla sem v svojo sobo, pograbila Ruby in že me ni bilo več v hiši.

»Kje pa si se obirala?« Je vprašala Emily, ki se je naslanjala na ograjo in opazovala promet. »Catherine je ponovno naredila nered v kuhinji. Potem sem morala mami razložiti, da sva na poti k Thomasu. Na koncu mi na srečo ni bilo treba pospravljati, sem pa morala steči v sobo po Ruby. Saj veš, da sva jaz in tek po stopnicah na bojni nogi.« Emily je razumevajoče pokimala. Nato sva zajahali kolesi in se odpravili na pot. Ruby sem vzela zraven predvsem zato, da bova Thomasa omehčali, saj zna biti včasih zelo trmast, Ruby pa ga vedno omehča. Med potjo sem močno poduhala zrak in ponovno kihnila, da se je poslušanje tujih misli ustavilo. Sem človek, ki res ne mara vstopati v tuj osebni prostor, poslušanje misli pa je presegalo vse meje. Dvakrat sem morala uloviti Ruby, da ni zletela pod kolesa kakšnemu avtu. »Pa kaj misliš, ko takole lezeš ven?« Sem jo vprašala (upam, da nisem edina, ki se pogovarja z domačim ljubljenčkom). Nato sem prišla na idejo. Kaj če lahko slišim tudi živalske misli? Nujno sem morala preveriti. V tem času sva že prišli do stanovanjske stolpnice, ter prednjo parkirali kolesi. Stopili sva v zatohlo vežo ter čakali na dvigalo.

»Torej…« Je začela Emily. “Si poslušala moje misli?”

»Ne.« Sem odvrnila. »Med potjo sem kihnila. Zakaj?«

»Oh, kar tako… Kako boš pa jutri v šoli? Zadnje čase je veliko cvetnega prahu v zraku.«

»Ne vem. Če bom kihnila, lahko še enkrat, pa bo nehalo.« Glede na to, kaj se mi je zgodilo, se ostajala neverjetno mirna in pozitivna. Dvigalo je prispelo. Med vožnjo sva bili zatopljeni vsaka v svoje misli. Emily si je pred ogledalom popravljala čop, jaz pa sem bila zaposljena z zakrivanjem oči Ruby, saj je v dvigalu rada bruhala. Vseeno sem po tihem opazovala Emily.

»Si v redu?« Sem jo vprašala. Po navadi je med vožnjo z dvigalom kazala jezik ljudem skozi steklena vrata, danes pa je bila tako mirna.

»Ja.« Je odvrnila. »Ali te lahko nekaj prosim? Bi lahko jutri v šo…«

»Oprosti, Ruby me je pobruhala. Joj Ruby, kaj delaš zadnje čase?« Dvigalo se je ustavilo. Izstopili sva, ter obstali pred vrati stanovanj družine Smith. Počepnila sem, da bi preverila, kako se Ruby drži v boksu. Emily je pozvonila. Odprl je Thomas.

»Hej, Jonesova, Robertsova, kaj je pa vaju prineslo sem?« Je zbadljivo vprašal. Emily mu je nečimrno zabrusila naj se umakne, ter izginila v notranjost.

»Kaj pa je Jonesovi danes?« Me je vprašal.

»Ne vem.« Sem odgovorila. »Si lahko izposodim oblačila tvoje mame? Ruby me je pobruhala.«

»Seveda. Naslednjič pa raje pojdita po stopnicah.«

»Si zmešan? V 26. nadstropje? ti pa imaš smisel za humor.« Vstala sem, Thomas pa se mi je umaknil, da sem lahko vstopila. Mimogrede sem ga prijateljsko sunila v ramo. Prav mu je! Kaj se pa dela norca iz mene. Saj se mi je samo smejal in zaprl vrata za mano. Dal mi je oblačila in ključ od kopalnice. Med preoblačenjem in umivanjem Ruby sem razmišljala, kako bi se poslušanje misli obneslo na živalih. V bistvu sem premišljevala kaj je z Emily, ampak nisem poznala odgovora, kar me je močno grizlo. Na vrata je potrkalo. Bil je Thomas.

»Si že? Jonesova se hoče pogovoriti s tabo.« Thomas naju je večino časa klical po priimkih, kar naju ni več motilo. Tako sem bila jaz Robertsova, Emily pa Jonesova. Tudi Thomas je bil včasih le Smith, ponavadi iz moje strani. Emily se je striktno držala imen.

»Skoraj, o čem pa?« Sem vprašala in uho naslonila na vrata. Napaka.

»Noče povedati!« Je Thomas zavpil čez zaprta vrata, jaz pa sem odskočila in si pomela uho.

»Kaj je narobe s tabo hudiča! Skoraj mi je počil bobnič!« Sem zavpila nad Thomasom, ki se je očitno že vrnil nazaj v jedilnico k Emily. Odklenila sem vrata, ter stopila v jedilnico. Ključ sem zabrisala Smithu, ta pa ga je spretno ujel, ter prisedla k Emily.

»Kaj je narobe?« Sem jo vprašala ter Thomasu z glavo nakazala naj gre iz jedilnice. Ko je za sabo ubogljivo zaprl vrata, je iz Emily bruhnilo.

»Danes se sploh ne zmeniš zame. Nekaj te želim prositi že ves dan, pa me sploh ne poslušaš. Najprej misli, potem dvigalo, nato Ruby,… Obnašaš se kot da me ni!«

»Oprosti.« Sem se opravičila. »Sedaj me vprašaj. Poslušam.«

»Bi lahko jutri v šoli od Jacka izvedela če sem mu všeč? Sedaj ko imaš supermoč bo to veliko lažje.« Resno? To je to? Zaradi tega…

»Seveda lahko.« Sem odgovorila. »Vse za mojo najboljšo prijateljico. Sedaj pa pojdiva Smithu povedat za mojo moč.«
Thomasova soba je bila tipična najstniška fantovska soba. (brez zamere fantje, ne mislim za vse.) Posteljo je imel razmetano, obgrizen sendvič na polici, nekaj nogavic in CD-jev pod posteljo v kotu pa je slonela električna kitara. Stene je imel oblepljene s posterji meni nepoznanih bendov. Med tem ko je Emily – zdaj vsa navdušena – Thomasu razlagala za mojo supermoč sem se jaz razgledala po sobi. Oko mi je padlo na staro leseno omaro. Ko sem jo odprla, se je iz nje zvalilo nekaj starih majic. Oblačila in blatne čevlje je imel nametane eno čez drugo. Med njimi sem zagledala prazno žogo za ameriški nogomet. Na zgornji polici je imel zložene stare učbenike in zvezke. Poiskala sem zvezek za matematiko ter ga povlekla iz dna kupa. Name se je sesul cel plaz zvezkov in učbenikov. Otresla sem se prahu in razmišljala kako ima lahko piflar tako neurejeno omaro, na kar sem kihnila. Zaslišala sem tanek glasek ki je govoril:

»Izpusti me! Fuj ti umazanec! Chloeee! Emilyyyyy! Na pomooooččč!!« Prikrila sem navdušenje in brez da bi se obrnila rekla:

»Smith, spusti Ruby. Ne mara te ker si umazan in preveč jo stiskaš.« Obrnila sem se. Ruby je res nemočno migala v Thomasovem trdem prijemu, ki je popustil v trenutku ko je zaslišal moje besede.

»Sem ti rekla!« Je dejala Emily. »Chloe to je neverjetno! Še živalske misli lahko slišiš!« Emily se je zasmejala Smithu: »Tvoja ljubezen do činčil očitno ni obojestranska!« Thomas je nečimrno izročil Ruby meni, ter se obrnil proti oknu. Bil je globoko užaljen, kar je Emily še bolj spodbudilo k smejanju. Emily sem rekla naj neha, Thomasu pa, naj pove svojo razlago o poslušanju misli.

»Na čigav strani si, na njegovi ali na moji?« Je vprašala Emily in oba sta me pričakujoče pogledala. Močno sem zardela (po domače: zakuhala v glavo) in s pogledom švigala zdaj k enemu, zdaj k drugemu.

»Na svoji!« Sem rekla, ponosna na svoj odgovor. »Thomas, začni.«

»Torej. Telepatija ali branje misli, naj bi bila razvita pri povezanih ljudeh, na primer pri enojajčnih dvojčkih. Poznamo veliko zgodb o zunajčutnem zaznavanju pri dvojčkih, ki je posebej izrazito kadar eden izmed dvojčkov doživlja srčni napad ali porodne bolečine. Interes za telepatijo se je pojavil po prvi svetovni vojni, ko so se žalujoči želeli povezati z mrtveci s spiritualizmom. Ugot…«

»Prav, stop, ustavi se!« Ga je prekinila Emily. »Torej če povzamemo, Chloe nima dvojčice, porodnih bolečin ali mrtvih svojcev. Trenutno govorimo o NJEJ.« Thomas je zardel in začel jecljati. »Samo priznaj da nimaš pojma. Daj. Reci.« Thomas je izdavil: »Nimam pojma.« Emily se je zrušila na posteljo, Smith se je sesedel na pisarniški stol, jaz pa sem zdrsnila ob steni na tla. Nekaj časa smo bili tiho, zatopljeni vsak v svoje misli. Edini zvok v sobi je povzročala Ruby, ki je bila tudi edino brezskrbno živo bitje in je veselo grizljala kabel od Smithove namizne luči.

»Kaj pa če…« Sem iznenada začela, da sta se druga dva zdrznila. Emily, ki je prej ležala na postelji se je dvignila na komolce, Thomas se je zavrtel na stolu, da se je obrnil k meni. »Kaj pa če nisem edina? Kaj če obstaja kdo na svetu s podobnimi močmi, ki zna vse pojasniti?« Nato smo spet vsi utihnili.

Tretji del je mimo. Komentirajte, kako se vam zdi, teorije, ideje, itd. Se beremo kmalu!

Lp, Blueeye