Končno sem se odločila za drugi del zgodbe Bralka misli (vem, dolgo je trajalo …). Upam, da vam je zgodba všeč in da jo boste z veseljem brali. Uživajte!

2. GLASOVI

Ko sem vstala iz tople postelje, se mi je zvrtelo. Sedla sem nazaj in zamižala. Čez nekaj trenutkov je bilo bolje. Ponovno sem vstala, nato pa sem zaslišala majhen glasek v glavi. Bil je nerazločen in zamegljen. In nato še enega. In nato še nekaj drugih. Iz glaskov so se sprevrgli v glasove in kmalu je bila moja glava kot središče mesta. Postali so bolj glasni in razločni, a jih je bilo toliko, da nisem razločila o čem govorijo. Sploh nisem slišala svojih misli – dobesedno. Glasovi so vdrli v moje misli in me zbadali zdaj tu zdaj tam, kmalu pa povsod. Sploh ne vem – niti nočem vedeti – kako je izgledalo , ko sem skakala po sobi in se držala za ušesa.

Naredila sem tudi strašanski nered – tu se je prevrnila stoječa svetilka, tam pa sem na tla podrla kup zloženih oblačil. A to se sploh ni opazilo. Moja soba je bila v takšnem razsulu, kot da jo je zalil cunami, malce stresel potres, kot da se je nato čez njo sprehodil roj kobilic, nato pa so jo uporabili za snemanje filma o Černobilu. Seveda sebi s skakanjem po sobi in razmetavanjem nisem delala največje usluge, ampak kaj morem – konec koncev sem slišala vsak atom svojega telesa, kako se je živahno pogovarjal (niti ne vem, če je to možno, ampak raven moje domišljije je astronomska).

Moja soba je bila popolnoma navadna najstniška soba. Zajemala je posteljo, manjšo pisalno mizo ter večjo omaro. Sredi sobe sem imela okroglo, puhasto preprogo, bele barve. Postelja je bila lesena, posteljnina pa je bila poslikana s prizori mest ponoči, ter napisi kot so ‘New York’, ‘Tokio’, ‘London’ in podobno. Nad mizo sem imela okno, ki je gledalo na dvorišče naše hiše. V kotu je stala edina stvar, ki ni bila zaprašena. To je bila moja kitara. Igranje kitare me je vedno nekako pomirjalo in navdalo s toplino. Ampak vrnimo se h glasovom, ki v tistem trenutku niso bili nič kaj pomirljivi in navdani s toplino.

Nisem vedela kaj se je dogajalo z mano. Sem znorela? Sem zbolela? So to samo sanje? Uščipnila sem se in obstala. Glasovi v meni niso utihnili, življenje je teklo dalje. Ne, to je popolnoma resnično. Nato sem obsedela. »Morda se moram samo umiriti.« Sem si rekla v mislih. Vdihnila sem, nato izdihnila. In ponovno. Nič ni pomagalo. Pa saj ni bilo tako hudo. Kot v središču zabaviščnega parka, le da v moji glavi…

Zagledala sem se v velikem ogledalu, ki je bilo obešeno na notranjo stran vrat moje sobe. Prav hecna sem bila. Lase sem imela razmršene in grozno mastne, še vedno sem imela oblečeno pižamo s potiskom ‘GOOD NIGHT’, ter črtast spodnji del pižame. Seveda nisem imela kompleta, saj sem pižame vedno sestavljala skupaj iz starih oblačil. Zato tudi nisem rada hodila prespati h komurkoli – namreč, nisem imela niti ene navadne, normalne pižame.

V ogledalu se nisem dobro videla, zato sem nataknila svoja prevelika, črna očala. Ko sem se dobro zagledala, sem skoraj pozabila na glasove. Bila sem namreč tako smešna, da sem se zasmejala sama sebi. Eno hlačnico sem imela nerodno privihano do kolena, na drugi pa sem stala. Ena od ram je bila gola, rokavi so mi bili predolgi. Seveda pa moj smeh ni trajal dolgo – glasovi so postali tako glasni, da nisem bila več prepričana kaj se dogaja z mano.

Naenkrat pa sem se spomnila. Kaj če potrebujem samo svež zrak? Po eni strani sem bila ponosna nase, ker sem se spomnila te preproste razlage, po drugi strani pa sem bila nase jezna, ker se te preproste razlage nisem domislila že prej. Obrnila sem se in stopila do okna, ki je stalo nasproti vrat in ogledala. Okno je bilo srednje velikosti. Ni bilo veliko, kot tista v modernih hišah, ki se raztezajo čez vso steno, ni pa bilo tudi premajhno. Bilo je leseno. Če sem želela odpreti okno, sem se morala stegniti čez mizo, kar pa po navadi ni bilo ravno najbolj priročno.

Ko sem se končno dokopala do okna, sem pogledala mesto. Sedaj je bilo že osvetljeno s svetlim soncem, ki mi je posijalo naravnost v obraz, da nisem nič videla. Pomela sem si oči in se stegnila do okenske kljuke. Počasi sem odprla okno, a v trenutku ko je bilo to odprto za centimeter, se je hrup v moji glavi povečal. Kljub poslabšanju sem odprla okno do konca in čakala. Medtem sem se poskušala osredotočiti samo na en glas od tisočerih, kar je prineslo samo hud glavobol. Nato pa sem se spomnila. Alergična sem na cvetni prah, ki ga je v tem času tukaj ogromno. Hitro sem želela zapreti okno, a bilo je prepozno. Začutila sem ščebetanje v nosu, nato pa sem kihnila.

Vse je potihnilo. Globoko sem zadihala v blaženi tišini, za katero sem bila v tem trenutku tako hvaležna. Da se glasovi v moji glavi ne bi ponovno prebudili, sem se počasi in brez sunkovitih gibov odpravila do postelje. Razmišljala sem. Kaj če sem duh? Je takšno življenje duhov? Ne, saj to je nemogoče. Kot prvo, duhovi ne obstajajo, kot drugo pa, še včeraj sem bila navadno dekle v navadnem svetu, z navadnimi možgani in navadnimi skrbmi. Kaj se je zgodilo s Chloe, ki jo je skrbela matematična domača naloga in sošolec v katerega je bila zatreskana? Sem spraševala samo sebe.

V kletki ob steni sem zagledala Ruby, ki je ves čas z velikimi črnimi očmi opazovala dogajanje. Njeno življenje je bilo natanko tako kot moje. Navadno, dolgočasno in nezanimivo. Do sedaj. Stopila sem do kletke, ter vzela Ruby ven. Očitno je bila pri volji, saj je začela plezati po mojih rokah. Pošteno sem se ji nasmejala, ter jo vzela v naročje.

Kmalu sem postala lačna. Ura je bila že 10.00, jaz pa še nisem nič jedla. Uredila sem se (kar pomeni preoblekla, umila zobe, se počesala), ter se odpravila po stopnicah v pritličje.

Stopila sem v kuhinjo. Kuhinja je bila siva, miza pa lesena. Na pultu se je v skledi bohotilo sveže sadje, v kotu pa sta stali dve vrečki Rubyjine hrane. Ob steni poleg kuhinje so bila steklena vrata s pogledom na zadnjo stran hiše, torej na vrt, ter na igrala moje mlajše sestre Catherine.

Catherine je stara dve leti. Ima velike, modre oči, za razliko od mojih rjavih in je plavolaska, jaz pa rjavolaska. Pravzaprav si nisva prav nič podobni, čeprav ljudje govorijo da sva si. Ampak to je po vsej verjetnosti samo iz vljudnosti. Jaz imam bolj podolgovat obraz, Catherine pa ima bolj okroglega. Najraje ima svojo punčko in razmetavanje hrane po kuhinji. Seveda v to spada tudi razbijanje s kuhinjskimi lonci in brskanje po kuhinjskih smeteh. Seveda na meni vedno pristane pospravljanje, ampak se mi vedno oddolži njen prikupen nasmešek. Na vrhu njenega seznama najljubših stvari je seveda tudi vdiranje v mojo sobo, ter brskanje po dnevniku. Ampak kdo bi ji lahko zameril? No, jaz že ne.

Za kuhinjskim otokom je s hrbtom, obrnjenim proti meni stala mama. Pomislila sem, da je sedaj najboljši trenutek, da se prepričam, če sem zares duh. Pozdravila sem. Mama se je sklanjala nad nečim. Videla sem, da je nekaj rezala. Na moj pozdrav se ni odzvala, zato sem se ponovno oglasila. Ker se ni odzvala, sem predvidevala, da sem res postala duh. Pri vratih sem stala kot kupček nesreče in razmišljala, kaj naj sedaj naredim. Zakaj, na primer, ne vidim ostalih duhov? Zagotovo jih je polno. Razen, če sem edina?

Mama si je do konca narezala, ter vsebino stresla v skledo. Stopila sem naprej, saj sem si želela narediti zajtrk, še vedno pa sem bila za njenim hrbtom. Ko si je do konca pripravila zajtrk, se je obrnila in me zagledala. S presenečenimi očmi je poskočila, da je sadna solata zletela po zraku. Skleda se je z glasnim truščem razbila na tleh, sadje pa je ležalo po celotni kuhinji. Mama si je iz ušes vzela slušalke in rekla:

»Dobro jutro! Prestrašila si me.« Oddahnila sem si, saj očitno nisem bila duh. Stopila sem do mame in ji pomagala pospraviti razbito posodo ter sadno solato na tleh.

»Oprosti.« Sem se ji zatem opravičila. »Ampak še dobro, da sem včeraj posesala.« Sem dodala v šali.

»Res pričakuješ, da bom jedla sadno solato s tal?« Me je smeje vprašala.

»Ne, ampak lahko jo jaz.« Sem odvrnila, da sva se zasmejali. Sadna solata je na koncu pristala v smeteh, z mamo pa sva si postregli s kosmiči.

»Mama, lahko grem k Emily?« Sem jo vprašala.

»Si naredila domačo nalogo?« Dobila me je.

»Ne, ampak… lahko jo potem.« Sem se želela izmuzniti.

»No, prav. Ampak samo tokrat. Ne navadi se, da sem tako popustljiva.« Pokimala sem ji, se zahvalila in jo objela. Nato sem si v usta potisnila še zadnje kosmiče, ter prazno skledo odložila v kuhinjsko korito, ter stekla ven. »Chloe, vrni se!« Sem zaslišala mamo. S povešeni rameni sem se vrnila v kuhinjo, ter jo vprašujoče pogledala. »Posoda gre v pomivalni stroj.« Seveda bi mama to z lahkoto naredila sama, ampak pravi, da me ‘pripravlja na življenje’. Stekla sem do korita, ter skledo prestavila v prazen pomivalni stroj. Nato sem po hitrem postopku stekla iz kuhinje. K sreči mama ni več klicala za mano. Zajahala sem kolo, ter se pognala po ulici navzdol.

Drugega dela je konec. Res me zanimajo mnenja, teorije, kritike, … zato prosim komentirajte (komeniranje je sedaj omogočeno pod objavami). Lep dan/večer še naprej in se beremo kmalu.

Lp, Blueeye