Živijo! Danes prideta dve objavi, saj sem v ponedeljek (včeraj) pozabila objaviti. Odločila sem se pa, da si vikende vzamem prosto, da si pripravim objave in pa da se malo odklopim :) Preden začnem, samo še: še vedno sprejemam različna vprašanja za svoj Q&A, ki ga bom naredila. Nekaj vprašanj sem že dobila, ampak še sprejemam.

Uživajte v zgodbi, ter ne pozabite komentirati, kako se vam zdi :)

DRAGON HUNTER

Dekle je, nekaj ur kasneje, počasi odprlo oči. Nixon jo je za trenutek pogledal, vendar se je osredotočal na ježo. Še vedno je bila možnost, da so mu Azur in njegovi vojaki sledili. Nato se je počasi ustavil, ter iz torbe vzel za pest gozdnih sadežev, ki jih je dal dekletu. Sadeže je z veseljem sprejela, in jih v trenutku pogoltnila. Nixon je videl, da je res lačna, vendar ji ni smel dati preveč naenkrat. Če že dlje časa ni jedla, se lahko njeno telo narobe odzove na hrano. Lahko umre. »Hvala …« Je zamrmrala, ter ga hvaležno pogledala. Nixon ji je vrnil pogled, vendar se ni nasmehnil. Čustev ni. Če so, jih moraš skriti. »Kako ti je ime?« Je hladno vprašal. »Keena.« Je odgovorila, ter ga proseče pogledala. »Še hrane?« Nixon je odkimal. »Nimam več. Poleg tega morava naprej. do Severnega kraljestva imam še tri polne lune.« Keena je prestrašeno pogledala. »Ne v Severno kraljestvo! Prosim, samo tja ne!« Nixon je začudeno obstal. Kaj je tam tako groznega? »Zakaj ne?« Je začudeno vprašal. »Ker me bodo ubili …« Je zašepetala tako tiho, da se je moral še Nixon, ki je imel izvrsten sluh lovca zmajev skloniti bliže, da je slišal kaj je rekla. Nixon je pomislil, da se ji blede, zato jo je le posadil nazaj na konja, ter se pognal naprej skozi gozd. »Ne, prosim, ne!« Nixon se je ustavil, in jo pogledal. »Zakaj natančno nočeš v Severno kraljestvo? Jaz prihajam od tam, in zagotavljam ti, da se nimaš ničesar bati.« »Ti … ti si iz Severnega kraljestva?« Ga je vprašala, ter se za centimeter odmaknila od njega. Nixon je pokimal. »Ne veš vsega. Ne veš vsega o svojem kralju. Če me najde… če me odpelješ k njemu, me bo ubil.« Nixon je rahlo zavil z očmi, vendar se je odločil, da jo bo poslušal. »Iz katerega kraljestva si?« Jo je nato vprašal. »Nisem več iz nobenega.« Je zašepetala, ter si pramen las, ki ji je padal na obraz, zataknila za uho. »Nimava časa …« Je rekel Nixon, ko je uvidel, da ne bo mogel iz nje izvleči ničesar. »Ne, čakaj! Vse ti bom povedala, samo ne hodi v Severno kraljestvo!« Nixon se je delal, da je ne sliši, in je pognal konja, vendar je iz poti zavil v težko prehoden gozd. Konj je nejevoljno rezgetal, saj se je z nogami zapletal v trnje. Nixon ga je nežno trepljal, ter mu prigovarjal, naj nadaljuje.

Čez nekaj ur je končno razjahal na manjši jasi, ter privezal izmučenega konja na drevo. Keena je legla na odejo, ki jo je Nixon razprl po edini zaplati trave, ki ni bila zasnežena. Nato je stopil h konju, ter se posvetil njegovim ranam. »Govori.« Je zapovedal Keeni, brez da bi ji namenil pogled. Zanj je bila samo oseba, ki bi umrla v snegu, in ki je tratila njegov čas. Keena je zavzdihnila. »Včasih sem živela v Severnem kraljestvu. Potem pa me je …« Obmolknila je. »Zaljubila sem se v fanta iz sosednjega kraljestva. In kraljestvi sta bili v sporih. Večstoletnih sporih. Zato sva se s tem fantom odločila, da se poročiva. To sem povedala kralju, in rekel je, da odločam med kraljestvom ali ljubeznijo. Da ne morem imeti obojega. Izbrala sem ljubezen, takrat sem bila stara 15 let. Kralj je po moji odločitvi rekel, da se ne smem več prikazati v kraljestvu, ali pa me ubije. S fantom sva se dogovorila pri Ledenem jezeru. Čakala sem ga, vendar ni nikoli prišel. Očitno se je on odločil za kraljestvo … Nisem si upala več nazaj h kralju, zato sem zbežala. Vendar me je mraz premagal. In potem si me našel ti.« Tako je zaključila svojo zgodbo. Nixon, ki se je še vedno ukvarjal s konjem, ji je zastavil vprašanje. »Zakaj pa se je kralj tako ukvarjal s tabo? Saj si se samo želela poročiti s fantom iz sosednjega kraljestva. Zakaj je bilo kralju toliko mar?« »Zato ker sem njegova hčer.« Je tiho odgovorila. Nixon je otrpnil. Počasi se je obrnil proti Keeni. »Ti si … ti si kraljeva hčer? Ti … ti si … Severna princesa?« Keena je skomignila. »Nič več.« Je nato rekla. Nixon si ni mogel pomagati. Stopil je k njej, pokleknil in sklonil glavo. Keena se je zasmejala. Njen smeh je bil mehek ter iskren, kar je Nixona zmedlo. Princese so bile običajno vzvišene, ter ukazovalne. Očitno je bila ona nekaj posebnega. »Ne klanjaj se mi. Nisem več princesa.« Je zavzdihnila. Nenadoma je Nixon obstal. S stegnjeno roko jo je utišal, ter napel ušesa. Zaslišal je topotanje kopit, ter glasove. »Kaj je?« Je zašepetala Keena. Nixon je odkimal, v znak naj ne govori. Tako sta obstala nekaj minut, dokler ni Nixon slišal ničesar več. Končno sta lahko zadihala.

Torej, lovec na zmaje, huh?« Je rekla Keena, ko sta zvečer sedela ob majhnem ognju, ter grizljala nabrane gobe. Nixon je pokimal. »Potem moraš biti dober …« Je zamrmrala bolj sama zase, kot pa njemu. »Zakaj?« Jo je začudeno vprašal, medtem ko je gladil konjevo grivo. »No, oče je za lovce zmajev vedno izbiral le najboljše. In sinove bogatih … recimo da je bolj poslovnež, kot pa kaj drugega.« Nixon je pokimal. »Ja, stvari so se spremenile. Sprejel je vse, ki so želeli iti na odpravo. Kraljica je hudo bolna. Grajski zdravnik je rekel, da brez primernega zdravila ne bo dočakala naslednjih pet polnih lun.« Keena je skomignila. »Kako si lahko tako hladna? Ni to tvoja …« Je začudeno vprašal Nixon, ki je Severno princeso do sedaj poznal le v prijazni luči. »Ne, ni moja mama. Moja mama je umrla ob mojem rojstvu.« Je rekla Keena. »Zato me je vzgajal oče. Morda se ti zdajle ne zdi, vendar sem zelo dobra z lokom.« Je pojasnila, ter požrla še zadnji košček gobe. »No, lahko preverimo. Tudi jaz sem precej dober z lokom. Poleg tega morava narediti zalogo mesa za zimo. Če bova takole napredovala …« »Kako to misliš?« Ga je užaljeno prekinila Keena. »No, ko sem potoval sam, se ponoči nisem ustavljal.« Je razložil Nixon. »Prav.« Keena je prvič pokazala svojo trdnejšo plat. »Danes ponoči. Od devetih zvečer, do šestih zjutraj. Kdor več ulovi, lahko jezdi. Drugi mora biti zadaj. Potem pa se en teden ne ustavljava.« Podala mu je roko, on pa jo je stisnil. Dogovor je bil sklenjen.

Keena:

Nixon:

To je vse! Upam, da vam je bilo všeč. Ne pozabite v komentarje zapisati še vprašanj za Q&A, ki ga bom naredila. Vprašanja naj bodo izvirna in originalna:) Se že veselim vseh odgovorov :)

Se beremo kmalu.

Lp, Blueeye