5. KNJIGA
Z Emily sem bili dogovorjeni v parku on 16.00. Prikazala se je deset minut prepozno, kar ji je bilo čisto podobno. »Hej tujka!« Mi je (kot vedno) zavpila čez pol parka, ter pritekla do mene. En teden me je prepričevala, da greva v javnost poskušat misli tujih ljudi za denar. Vedno sem bila odločno proti – na koncu sem privolila le zato, da bi mi dala mir. »Hej. Greva?« Emily je navdušeno poskakovala ob meni. Na sebi je imela svojo običajno obleko. Športne hlače in majico, ter športne copate. Svoje dolge, svetle lase je imela spete v visok čop.
»Pozdravljeni. Bi vam lahko moja prijateljica prebrala misli za en evro?« Je Emily tečnarila okrog že dobre pol ure, a ljudem se je v petek popoldne mudilo domov, k družinam, ali pa v kino. Nenadoma pa… »Seveda! Koliko že? En evro? Koliko sta pa stari?« Se je zavzel neki moški, okoli štiridesetih let, z aktovko v roki in oblečen v suknjič. Emily mu je navdušeno odgovarjala: »Ja, seveda, en evro, ja, stari sva pa trinajst.« Moški se je postavil predme, da sem požrla cmok v grlu. »O čem razmišljam zdajle?« Me je vprašal, jaz pa sem napela možgane. Tema. Tišina. Spet tema. Zberi se, Chloe, dokaži, da zmoreš! »Vračate se iz službe v dvosobno stanovanje, zvečer boste pogledali poročila in kot vedno zaspali na kavču. Vaš maček, Rex, bo zaspal ob vaših nogah. Rex je sicer ime za psa, in prav zato ste mu dali takšno ime, ker bi raje imeli psa kot mačka. Čez vikend boste končno videli svoja otroka. Ne vidite ju več pogosto, saj sta se po ločitvi odselila z vašo ženo.« Tole je bilo veliko informacij. Bravo Chloe! »Ta deklica lahko bere misli!« Je moški zavpil po parku, da so se ljudje z zanimanjem obrnili k nama. »Izvolita, štiri evre. Ravno za dva velika sladoleda.« Zahvalili sva se mu, nenadoma pa je pred nama stala cela četa ljudi, ki so želeli, da jim preberem misli.
»Tole je bilo naravnost fantastično!« Je navdušeno rekla Emily, ko sva počasi hodili proti domu, vsaka s svojim ogromnim sladoledom v roki. »Žal se moram strinjati s tabo.« Sem rekla, ter potresla z vrečko denarja, da je prijetno zacingljala. Nabrali sva približno dvajset evrov, ter si tako privoščili ogromen sladoled, še vedno pa nama je ostalo veliko. »Temu sladoledu ni konca!« Sem še dodala, Emily pa je s polnimi usti mrzle zmesi samo pokimala. »To bosta Jack in Thomas gledala!« Je rekla, ko je imela spet prazna usta. »Greva direktno k njima?« »Lahko.« Sem odgovorila. Danes smo se dogovorili, da se bomo poglobili v moči s pomočjo knjig. Thomas je bil zaposlen približno dva dni, ter si naredil kar dolg račun v knjižnici. Lahko samo upa, da ne bo zamudil roka za vrnitev, ker bo imel drugače velike stroške. Ko sva z Emily čez deset minut zvonili pri vratih družine Wright, sta se Jack in Thomas že dobrih petnajst minut trudila poiskati vsaj kakšen koristen podatek v debelih knjigah, ki jih je Thomas prinesel iz knjižnice k Jacku. Jackova soba je bila popolno nasprotje Thomasove. Videlo se je, da je imela pri urejanju prste vmes njegova mama, saj je bila soba nenormalno pospravljena in urejena. Stene sobe so bile modre, imel je zeleno posteljnino, poslikano z nogometnimi žogami. Na policah so se bleščali pokali iz nogometa, mizo je imel lepo urejeno in pripravljeno za učenje. »Hej vidva!« Je zapela Emily, ko sva prisopihali v Jackovo sobo. »Kako sta kaj danes?« Objela je Jacka ter sedla poleg njega. »Pretirano veseli?« Je zavzdihnil Thomas. »Kaj sta počeli?« Potresla sem z mošnjičkom polnim denarja ter mu odvrnila: »Nekdo je šel poslušat misli za denar…« »Kaj?! A se vama je zmešalo?« Thomas je bil razburjen in tega ni poskušal prikriti. »Vsakdo lahko kaj posumi!« »Ne biti tako zatežen Thomas! Samo malo sva se zabavali.« Mu je odvrnila Emily in me pogledala. »No… mogoče bi lahko bili bolj previdni.« Sem odvrnila, nato pa hitro spremenila temo. »Kakorkoli, bomo začeli?« Emily je dobila v roke cel kup spletnih naslovov in se z Jackovim prenosnim računalnikom namestila na posteljo. Jack in Thomas sta si knjige razdelila tako, da sta dve ostali zame. Vzela sem ju iz mize in se namestila na manjši fotelj ob postelji. Pogledala sem naslove: SPOSOBNOST BRANJA MISLI in TELEPATIJA – KAJ JE TO? Nekaj časa sem se delala, da me knjigi strašansko zanimata, nato pa sem se spretno izmuznila: »Je kdo od vas lačen? Lahko grem v McDonalds po hrano … denarja imamo skoraj preveč … » Vsi so bili za, zato sem si izposodila Jackovo kolo in se odpravila v središče mesta. V McDonaldsu sem zavlačevala kolikor sem lahko, ogledovala sem si izložbe čez cesto in razmišljala, kaj bi vzela. Po petnajstih minutah sem se končno odpravila iz McDonaldsa s štirimi vrečkami hitre hrane. Zajahala sem kolo in prelagala vrnitev h knjigam z vožnjo po parku. Ko sem v parku kradla Thomasov krompirček, sem na drugi strani parka zagledala novo trgovino, nad vrati katere je pisalo STARINARNICA TETKE EVANS. Približala sem se in prislonila obraz ob izložbeno okno, da bi pogledala v notranjost. Kar sem zagledala, je bil značilni videz trgovine, ki se pripravlja na odprtje. Nekaj stvari je bilo že zloženih na police, večina pa jih je še ležala na varnem v škatlah. Za pultom sem zagledala staro gospo s sivimi lasmi, ki sem jo že malo prerasla, ki je zlagala knjige na polico. Steklena vhodna vrata so bila na pol odprta. Vstopila sem in vljudno pozdravila. Gospa se je obrnila. »Pozdravljena ljubica. Žal še ni odprto, a bom pri tebi naredila izjemo. Dobrodošla v novi mestni starinarnici. Izberi si nekaj.« Nato je nadaljevala z zlaganjem knjig, ter si poleg začela tiho mrmrati neko melodijo. Razgledala sem se po starinarnici. Večinoma so bili tukaj samo kozarci, krožniki, knjige, nalepke in ostale stvari za zbiranje, nekaj oblačil in klobukov. Nič od tega mi ni bilo všeč. »Ti ni nič všeč ljubica?« Je vprašala gospa. Skomignila sem in odkimala. Dovolila mi je iti v zadnjo stran trgovine, češ, da naj tam najdem nekaj zase. Večinoma so bile zadaj enake stvari kot spredaj. Odprla sem škatlo, v kateri so bili kozarci. V naslednji so bili samo klobuki. Tako sem na glavo obrnila celotni prostor za trgovino, na koncu pa obstala pred polno škatlo različnih svinčnikov. Skomignila sem z rameni in roke zakopala med svinčnike, v iskanju enega ki bi mi bil vsaj približno všeč. Nenadoma pa sem čisto na dnu zagledala čudovit svinčnik zlate barve in z okrasnim puhom na koncu, ter se stegnila ponj. Kmalu sem ga zatipala in hotela dvigniti na plano, a se ni hotel premakniti. Z eno roko sem se uprla ob rob škatle, z drugo pa močneje potegnila svinčnik. Nenadoma so svinčniki leteli po zraku, mene je prekucnilo nazaj, v roki sem držala svinčnik, prilepljen na dno škatle, škatla pa se ni premaknila. Dvignila sem se in pogledala v škatlo brez dna, za katero sem takoj nato ugotovila, da ima v resnici dvojno dno. V njej se je sedaj bleščala knjiga. Bila je oblečena v usnje in imela je zlate robove. Na sredini trde platnice je imela zlato izboklino. Zelo je bila debela. Njeni listi so bili že stari, rumeno – rjavi in nekje že malce natrgani. Bila sem začudena. Knjiga se mi je zdela zelo znana, a je še nikoli nisem videla. Poleg tega je oddajala svetlobo, kot bi bila čarobna. Ravno sem jo hotela prijeti in odnesti v ospredje trgovine, ko je gospa, lastnica starinarnice prihitela, da bi videla, čemu ves trušč. Ko je zagledala odprto škatlo in knjigo, pa se je spremenila. Obraz ji je napolnil bes. »Kaj se pa greš?! Kdo ti je dovolil, da stikaš po tej škatli?!« Vstala sem in se ji ritensko umikala. »Ampak … saj – saj ste mi do… dovolili, da poiščem kaj zase.« Sem se opravičevala, a me ni poslušala. »Ven iz moje trgovine! TAKOJ!« Obšla sem jo in zbežala ven. Nekaj je bilo na tej knjigi. Nekaj nenavadnega. Ta knjiga je imela odgovore.
Ko sem se vrnila k Jacku, so bili vsi trije še vedno zatopljeni v delo. Vprašala sem jih če je kaj novega, a so mi le zamrmrali v pozdrav. Pozornost so mi namenili šele, ko sem jim pokazala vrečke McDonaldsa, do vrha napolnjene s hrano, iz katerih je omamno dišalo. Ob zasluženi malici sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo v mestu. »To knjigo moramo dobiti. Morda v njej piše kaj pomembnega!« Je rekel Thomas. »Če je bila skrita v škatli z dvojnim dnom, že mora biti kaj takega v njej.« Je dodal Jack. Nekaj časa smo nato sedeli v tišini in malicali, ko je Emily rekla: »Ukrasti jo moramo.« Zaletelo se mi je, da me je moral najprej Thomas potolči po hrbtu. Vsi trije smo jo debelo pogledali. Brez kančka slabe vesti je mirno ponovila: »Ukrasti moramo knjigo.« Thomas je začel protestirati. »Kaj, če bi jo vprašali o knjigi, ali ji preprosto povedali za nadnaravne moči? Ali pa bi enostavno počakali, da bo naprodaj in jo kupili?« »Ja, ker jo je skrivala v škatli z dvojnim dnom in ponorela, ko jo je Chloe odkrila, samo zato, da jo bo kupil nek neznanec? Daj no, Thomas, ali nisi ti tisti pameten tule?« Je ponovno rekla Emily. Morala sem se strinjati z njo. Thomas je užaljeno našobil ustnice. »Morda …« Je začel Jack. Vsi smo ga z zanimanjem pogledali. »Morda ji vzamemo knjigo, čim bolj neopazno. Nato pogledamo kaj je noter in knjigo vrnemo. Kaj pravite?« Vsi smo se strinjali. Sicer sta Emily in Thomas še nekaj časa vlekla vsak v svojo smer, a smo na koncu izbrali Jackov načrt. Že tisti dan smo se lotili priprav. Razdelili smo si naloge. Emily se je vsak dan odpravila v starinarnico, kjer je s pogledom iskala knjigo in spraševala lastnico vprašanja, kot so ‘kako vam je ime’, ‘zakaj ste se preselili sem’ in podobno. Tako smo izvedeli, da je lastnica knjige ga. Evans. Jack je go. Evans zasledoval zunaj trgovine. Z Emily sta nameravala sestaviti urnik njenih ‘dejavnosti’, da bi vedeli, kdaj lahko gremo v akcijo. Thomas je bil zadolžen za zamenjavo knjige. Pomagala sem mu, saj sem vedela, kakšna je knjiga videti. Sama sem naredila načrt. Čez en teden smo bili vsi pripravljeni. Da bi si izmenjali in združili podatke, smo se večer pred ‘ropom’ dobili pri meni. Emily je prijela Ruby in jo dvignila v naročje, da je le ta prijetno zagodla. Thomas je za začetek pred Emily in Jacka potisnil kopijo knjige. »Vau …!« Sta rekla naenkrat. »Če je v resnici tako lepa,« je rekla Emily, »potem razumem, zakaj jo želiš imeti!« Namrščila sem se. »Emily, samo pokukali bomo vanjo, da najdemo kakšne pomembne podatke. Upam da se zavedaš, da mi ni mar, kako zgleda.« Emily se je zresnila in prikimala. »Seveda.« Je dejala. »Oprosti.« »Torej …« Je Jack spremenil temo. Fanta res nista marala, kadar sva se z Emily prepirali. »Ob dveh, ko se zaključi šola, ima ga. Evans trgovino še odprto. Ob treh začasno zapre in ima kosilo. Po navadi gre v trgovino po juho v konzervi. Kosilo ima doma, kar je eno nadstropje višje od trgovine. Ob 15:30 ponovno pride v trgovino in dela do osmih. Ob osmih zapre in se odpravi s svojim psom na sprehod. Sprehod traja približno pol ure, kar pomeni, da se ob 20:30 vrne domov, se pripravi za spanje in se namesti pred televizijo. Po nekaj časa zadrema na kavču, zato skoraj nikoli ne spi v spalnici.« »No, tole pa je bilo veliko informacij.« Sem presenečeno rekla. Ampak za njiju sem imela dodatno vprašanje. »Sta med vohunjenjem kje opazila to knjigo?« Pokazala sem na kopijo knjige, ki jo nameravamo ukrasti. Pardon, si izposoditi. Oba sta se zamislila, a sta po kratkem premisleku oba odgovorila z nedoločnim »Ne …« Odlično. Sedaj ne vemo kje iskati. Ohranila sem pozitivo in rekla: »Dobro. Naredimo načrt. Kdo bo šel noter iskat knjigo? Jaz sem knjigo videla, tako da jaz. Kdo gre zraven mene?« S pogledom sem oplazila vse tri. Emily je počasi dvignila roko. »Emily … če se nama ponesreči, ti ne boš več tista, ki ji ga. Evans zaupa. Ti moraš ostati zunaj.« Jack se je oglasil: »Jaz grem s tabo. Hej! Na nekaj smo popolnoma pozabili! Najine moči!« Vsi smo se zasmejali, saj smo na to res pomislili šele zdaj. »Torej, načrt.« Sem se zresnila. »predlagam, da ga udejanimo, ko bo ga. Evans doma. Lahko bom slišala njene misli in izvedela, kje je knjiga.« »Se strinjam.« Je rekel Jack. »Jaz bom nato knjigo vzel s telekinezo. Nato bom na tisto mesto namestil kopijo knjige.« Dodala sem: »Če opazita kaj sumljivega ali nenavadnega, samo mislita na to. Poskusila vaju bom slišati. Prav?« Emily in Thomas sta se spogledala in udarila kepico. Nato smo dali roke eno na drugo in tiho vzkliknili: »Knjiga, prihajamo!«
Bila je tema. Štiri temne postave smo se bližale temni starinarnici. V temi sta zasijali dve baterijski svetilki in dva snopa svetlobe sta zaplesala po fasadah mestnih stavb in stanovanj. Prva svetilka je pripadala Emily in Thomasu. Drugo sva imela z Jackom. Emily je iz čopa potegnila lasnico, in kmalu zatem je ključavnica zaškrtala. Vrata v starinarnico so bila odklenjena. Thomas mi je podal svojo svetilko, da sva imela z Jackom vsak svojo. počasi sva se splazila v starinarnico. Vrata so zaškripala in se zaprla za nama. Spogledala sva se in si pokimala. Jack je začel pregledovati predale v trgovini, jaz pa sem se splazila v zadnjo stran trgovine, ki je bilo kot nekakšno majhno skladišče – tam sem nazadnje videla knjigo. Seveda prostor ni bil niti najmanj podoben skladišču. Res je, da je bil do stropa založen s škatlami in ostalo šaro, vendar je bil še manjši kot sama trgovina. Kmalu sem našla škatlo z dvojnim dnom. Odprla sem jo in zgrabila pest svinčnikov. Nisem vedela, da so lahko svinčniki tako glasni! Seveda je bil ves trud zaman, ker je bila škatla razen svinčnikov prazna. Nekaj minut zatem sem ugotovila, da tudi premajhno skladišče ne skriva tistega, po kar sva z Jackom prišla. Ostala nama je samo še ena možnost. Odpraviti se po stopnicah v stanovanje ge. Evans. Na hitro sva si pokimala in se kot senci povzpela po stopnicah. Enkrat sem zgrešila stopnico in skoraj padla. Še dobro, da je za mano stal Jack. Samo predstavljam si lahko kakšen trušč bi naredila. Poleg tega, me je bilo za vsako stopnico ki sem jo prestopila, malo bolj strah. Na vrhu stopnišča sem se od strahu že pošteno tresla. Po glavi so mi švigale najrazličnejše misli. Kaj če naju ujame? Kaj bo naredila z nama? Bova bila aretirana? Bova dobila pripor? Jack je videl kako se tresem in mi bratsko stisnil roko. Nato sva si pokimala in se odpravila po ozkem hodniku do dnevne sobe, kjer je spala ga. Evans. Približala sem se ji in se, skrita za vrati, osredotočila na njene misli. Imela sem srečo. »Knjiga … sef … knjiga …« Naenkrat me je spreletel val mravljincev in … vstopila sem v njene misli. Stala sem sredi beline in okoli mene so švigale raznobarvne packe – predvidevala sem, da so to misli. Nenadoma sem se slišala šepetati: »Kje je knjiga? …« Ga. Evans je odgovorila. Slišati je bilo, kot da njen glas odmeva po belem prostoru, in napolnjuje vsak kotiček njenih misli. »Knjiga v sefu … spalnica, pod posteljo … ključ okoli vratu …« Zdrznila sem se. Ponovno sem bila v realnosti, le, da sem zasopla ležala na tleh, nadme pa se je sklanjal Jack. »Si dobro?« Me je vprašal. »Videti je bilo, kot da si v transu. In obe z gospo Evans sta govorili, kot bi se pogovarjali. »Ni časa. razložila ti bom pozneje.« Pokimal je, jaz pa sem mu pomignila, naj mi sledi. »Okoli vratu ge. Evans je ključek, ki odpira sef s knjigo. Pojdi ponj.« Jack je dvignil palec in neslišno zdrsnil skozi vrata v dnevno sobo. Jaz sem se pomikala po hodniku in odpirala vrata za vrati, v iskanju spalnice. Pri četrtem poskusu sem zadela v črno. Smuknila sem noter in za sabo zaslišala tudi Jacka, ki je k sreči dobil ključ, kar sem izvedela trenutek pozneje. Ker je bil Jack prevelik, sem vzela ključ in se sama splazila pod posteljo. Zagledala sem desko, ki je malce izstopala. Bila je malce vzbočena, kot da se ne bi držala tal. Odmaknila sem razrahljano desko in zagledala sef. Ključ sem vtaknila v ključavnico in ga obrnila., a sefa nisem mogla odpreti. Vlekla sem in vlekla a ni šlo. Potegnila sem še zadnjič … a sef se ni odprl. Ko sem že želela zlesti izpod postelje, sem si rekla: Chloe, tako hitro se pa ne boš vdala. Obrnila sem se in še enkrat povlekla z vso silo. Sef se je s pokom odprl, da sem okamnela. Brez knjige sem zlezla izpod postelje, pripravljena za beg. Jack je videl, da nimam knjige in je dvignil roko. Knjiga je poletela. Zaslišala sem korake. Knjiga se je zagozdila pod posteljo, a Jack še ni odnehal. Slišala sem odpiranje vrat. Misli so bile vse glasnejše. Jack je končno dobil knjigo, a vrata so se odprla. Tam je stala popolnoma budna – ga. Evans.
Živijo! Spet sem malo pozna, vendar tukaj je! Nov del Bralke misli. Te zgodbe že dolgo nisem objavljala, zato so tukaj zadnji štirje deli:
Imam pa še eno nalogo: v komentarje prosim napišite vprašanja za Q&A, ki sem se ga odločila narediti. Vesela bom vseh vprašanj, in na vse bom odgovorila.
Se beremo kmalu!
Lep december, Blueeye
Hermiona Granger