Žal mi je, ker zadnje dni blogi zamujajo. Samo veliko dela imam s šolo, in tako lepo je uživati na snegu … upam da razumete:) Danes bom spet dala nov del Dragon hunters, ker nimam druge ideje. Uživajte v branju!!

DRAGON HUNTER

Nenadoma se je ustavil, ter napel ušesa. Nekaj je zašumelo. Konj se je prestopil, vendar ga je Nixon z eno potezo utišal. Nato se je okretno obrnil na sedlu, ter otrpnil. Znašel se je iz oči v oči z Azurjem, enim od vitezov, ki so se odpravili iskat Gozdnega zmaja. Azur je bil strašansko samovšečen, saj je bil sin, za cesarjem, najbogatejšega moža v kraljestvu.

»Glej, glej, glej!« Ga je posmehljivo premeril s pogledom. »Kdo pa se je znašel tukaj? Samotni bojevnik?« Nixon je zapihal od jeze, vendar je ohranil mirno kri. Nikoli ne smeš nasprotniku pokazati, da ti pride do živega. To se je naučil med svojim urjenjem.

»Ravno sem se vračal proti kraljestvu. Greste čez Snežne gore?« Je mirno začel ‘pogovor’, ki je bilo samo enostransko zbadanje iz Azurjeve strani.

»Ne, mi bomo šli drugje. Oče mi je povedal za bližnjico. Verjetno tebi ni nihče iz družine povedal za nič na tem svetu, razen za to, da je treba konje hraniti s tvojim ubogim kosilom in večerjo?« nekaj vojščakov v ozadju se je posmehnilo, Azur pa je z zlobnim nasmeškom na ustnicah že hotel nadaljevati pot.

»Predvidevam, da nisi našel Gozdnega zmaja, saj bi se drugače že bahal z njim.« Nixon je točno vedel, da bi ga moral pustiti, da nadaljuje pot, vendar si ni mogel pomagati. In res je na Azurjev obraz padla senca besa.

»Utihni!« Je siknil proti Nixonu. »Kot da si ga ti dobil!« Nixonu je na obrazu zapel rahel nasmešek, ko je iz torbe na konjevem hrbtu privlekel truplo Gozdnega zmaja. Vedel je, da bi ga Azur napadel, in si prilastil truplo, nato pa ponosno odjahal v Severno kraljestvo, zato se ni obotavljal. Truplo je hitro potisnil nazaj v vrečo, ter spodbudil konja. V galopu sta odvihrala skozi gozd, ter za Azurja in njegove bojevnike hitro postala le še zmazek na obzorju. »Gremo za njim!« Je glasno ukazal Azur, ter spodbudil konja. »Potrebujemo tega zmaja!« Globoko v sebi je Azur vedel, da Nixona nikoli ne bo ujel. Vendar ni želel pokazati šibkosti pred cesarjevo vojsko, in se je zato odločil za napad.

Nixon se ob večeru ni ustavil. Za nekaj minut je postal pri potoku, da si je nabral malin, nato pa polovico dal konju, ter nadaljeval ježo. Vedel je, da bo njegov konj zdržal. Vedel je tudi, da bodo kraljevi konji obupali vsaj dve uri pred mrakom, in se bo Azur prisiljen ustaviti, ter postaviti tabor za čez noč. Nixon je nameraval narediti daljšo postojanko čez dve sonci ob vznožju Snežne gore. Vendar bo ta postojanka vse prej kot počitek. Nixon si bo nabral zalogo hrane za čez goro, kjer ni gozdnih sadežev, pač pa sneg, in led. Majhne snežinke so se že sedaj vrtinčile v zraku. Vendar za Nixona to ni bil lep prizor, temveč znak, da bo zima letos zgodnja. Kar je pomenilo, da ima še največ eno luno in pol do zime, do kraljestva pa še tri lune. Bi moral slediti Azurju po njegovi ‘bližnjici’? kljub temu, da je bila misel vabljiva, je idejo takoj opustil. Kot prvič, verjetno se je Azur pred njim samo bahal, kot drugič pa: ima sebe, in svojega konja. Več ne potrebuje.

Hodil je že dve sonci, vendar še vedno ni prišel do vznožja Snežne gore. Več časa je zapravil na počitku, saj je višina snega naraščala. Po grobi presoji ga je zapadlo že skoraj 30 centimetrov. Konj je težko gazil po snegu, zato sta več časa zapravila na ježi. Poleg tega je prezeblo oba: Nixona in konja. Nixon si je očital, da ni predvidel zgodnje zime. Poleg tega je vedel, da če bi sprejel vojsko, bi bil zdajle obložen z odejami, toplimi oblačili in kvalitetnejšimi čevlji. »Oprosti, danes zvečer se ne bova ustavila.« Je Nixon zamrmral izmučenemu konju, ter razjahal. Pot je nadaljeval peš, ob njem pa je olajšano hodil konj; znebil se je bremena, in pot je bila zdaj zanj enostavnejša. Nenadoma je Nixon otrpnil. Začutil je, da ga nekdo opazuje, vendar ni slišal ali videl ničesar. Kljub temu je toliko zaupal svojemu šestemu čutu, da je pustil konja samega, ter se razgledal okrog. Nenadoma je končno zaslišal zvok. Bil je človeški kašelj. Počasi se je Nixon približal grmu, izza katerega je prihajal zvok. Zagledal je dekle, malce mlajšo od njega. Bila je bosa, oblečena je bila le v preprosto obleko. Lase je imela dolge, vendar je bila daleč od urejenega. Nixon je počepnil k njej, ter jo pregledal: tako kot se je učil. Njene ustnice, dlani, in stopala so bila pomodrela. Še vedno se je tresla, kar je pomenilo, da še ni podhlajena. Nixon jo je dvignil, ter jo nesel do konja, ki je ob stiku s tujo kožo nezaupljivo zarezgetal.

»Vse je v redu.« Je Nixon pomiril konja. »Pomagava ji. Umrla bi, sama v tem snegu. Prav?« Konj se je umiril, in sedaj pustil, da je dekle počivalo na njegovem hrbtu. Nixon je slekel svoj oklep, nato pa še oblačila. Oklep si je nato nadel nazaj, z oblačili pa ogrnil pomodrelo bitje. Nato je ponovno zajahal, ter se pognal v dir, za njeno življenje. Vedel je, da ima majhne možnosti, vendar je hkrati vedel, da ne bo zlahka obupal. Medtem ko je galopiral skozi gozd, je razmišljal, če ne bi bilo bolje dekleta predati Azurju. On bi lahko poskrbel zanjo, in si na koncu še lastil usluge. In v tistem trenutku je bil odločen, da jo bo rešil čisto sam. poleg tega, bi ga najbrž okradli, dekle pa pustili umreti. Ne. Še bolj je spodbudil konja, da je ta še hitreje stekel. Nato se je obrnil k dekletu, ki je celo začelo dobivati barvo, kljub temu, da je bila temperatura -1°C. no, Nixon jo je ogrnil z vsemi svojimi oblačili, samo oklepa ji ni dal, zato je sedaj zeblo njega. Poskusil je biti pri miru, in se ne tresti ob mrazu, ki je razjedal njegovo kožo. Namesto tega se je raje obrnil k dekletu, ki je bila vedno bolj rožnata. Pogledal je naprej, in presodil, da imajo do Snežne gore še eno sonce ježe. Dekle bo moral zbuditi, da ji da nekaj za jesti.

To je vse! Prosim, v komentarje napišite, kako bi se vam zdelo, da bi naredila Q&A? Se beremo kmalu.

Lep december, Blueeye